Prišla sem do zaključka, da to ne gre, zato pač ne bom mogla opisati vsega.
Torej, moj prvi Herräng, prvi let z letalom, prvič sama na potovanju, prvo šotorjenje, prvič 19 dni od doma, veliko prvih stvari, in veliko prehajaje iz svoje comfortzone.
Ja, ljudje takšni in drugačni, mene so se po svoje dotaknili vsi. S svojo odprtostjo, srčnostjo, humorjem. Imela sem se naravnost fantastično, kljub kasnejši krizi, zaradi t.i. rahlega domotožja, ki je kar hitro minilo. Naplesala sem se, pa vseeno mi, od kar sem doma manjka to vzdušje in energija, ki sem ju do zdaj, doživela le tam.
Mogoče se sliši zelo čudno, ampak življenje je čudno le, če živiš v kletki, zato,.... Imela sem občutek - medtem ko sem tam, da sem tako zelo varna pred zunanjim svetom, da vse kar je doma, vse kar je v Sloveniji in s čim se morem soočit, ko pridem nazaj, da tega ni. Kot, da bi živela v eni foliji in da mi nič ne more priti do živega. Kot neko neresnično življenje, kot Alica v Čudežni deželi. Bila sem brez interneta in popolnoma predana temu, kar se dogaja tam v nekem trenutku, brez obremenitve zunanjega sveta.
Pozabila kateri dan je, koliko je ura.( Čeprav je bilo dobro gledati na uro, ker sem delala in bi bilo nerodno, če se ne bi prikazala).
Pa vendar... Za nekaj časa sem bila brez svojih strahov, skrbi, sekiranja in premišljevanja. Spoznala sem se še bolje in ne bi si mislila, koliko se naučiš o življenju, pa čeprav greš tja z namenom, da bi plesal.

Super izkušnja in definitivno komaj čakam naslednjič!
Maša. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar