Četrtek. Jutranji cilji: Preživeti predavanje, in negotovost, da česa ne bom znala, če me profesor izpostavi, ter čakanje na naslednje vaje, ki so zmeraj zelo zabavne, zaradi zabavnega profesorja.
Ampak, kot ponavadi, ne gre vse tako kot bi si človek zamislil, lahko se vmes pripeti še kakšen smešen dogodek. Tako se včeraj odpravimo na kosilo(itak da na bone) in se pogovarjamo. Nakar fant, ki je zaposlen v Narodnem domu(preko študentskega servisa), in je bil prisoten na The SwingTones B-dayju nekaj tednov nazaj, reče, da so nas prišli vsake toliko časa pogledat, ker jih je zanimalo kako ta swing izgleda in "kaj te to je". Z zanimanjem poslušam, kaj bo še povedal. Reče, da je bilo tako čudno, saj so en čas vsi bili pri šanku, potem nikogar, temveč so vsi plesali in so že mislili da bo to itak trajalo do kakih enih zjutraj. Nakar bruhnem v smeh. Zato se s pripovedovanjem ustavi, saj je verjetno mislil, da se mi je zataknil riž v požiralniku, ker je moj obraz postal izjemno rdeč, ker se nisem upala smejati na ves glas. S kretnjami mu nakažem, naj nadaljuje. In fant uboga. Pove, da nas je njegov sodelavec opazoval, kako plešemo, nakar je prišel nazaj po stopnicah in rekel:" Pa kaj si ti ja nor, toti so neka čudna sekta, te pa sedijo v krogu in ploskajo paru, ki pleše. Kaj te to je?!"
Še dobro, da nisem imela hrane v ustih, ko sem to slišala, saj bi jo verjetno imeli vsi na krožnikih, pa ne zato, ker bi bila tako zelo radodarna in bi jo rada podelila z drugimi, temveč zato, ker se tokrat nisem mogla zadržati. Začel se je moj krohot na vse strani. Ker mi je že v 1.razredu učiteljica rekla, da se smejim, kot da bi nekdo polno košaro orehov zmetal po tleh, se zdaj najverjetneje še glasneje, saj sem zrastla in s tem najverjetneje tudi glasnost mojega smeha. Torej, smeh gor in dol, fanta, ki je to pripovedoval, je začelo skrbeti, saj sem se kasneje že zvila v skoraj klopčič kot jež in malo je manjkalo da bi padla s stola na tla in se začela valjati po drobtinah ostankov hrane predhodnikov, ki so danes tukaj že jedli. Hvala lepa za vogal mize, saj sem se lahko držala in se tako nisem prevrnila s stola.
Zakaj je bilo vse skupaj tako zelo smešno? Zato, ker kot plesalka, nikoli nisem niti pomislila, kako naše "normalno" obnašanje doživlja nek zunanji opazovalec, ki tega vsega ne pozna in še tega ni doživel.
To mi je res bila najboljša šala tistega popoldneva. Zraven šal gospoda profesorja Robinsona kasneje.
Bravo swingerji, mi smo zares čudna sekta, in na to moramo biti ponosni! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar