14. julij 2012

Kako je Boogiefornia priromala v Slovenijo oz. Boogie-Bären in njegove posledice


Osmim nadobudnežem, ki so se polni navdihov po koncu Boogie-Bären delavnic vozili domov in premišljevali, kaj bi si bilo vredno od preteklih treh dni zapomniti in seveda še dolgo obdržati v spominu, ni in ni šla iz glave ena posebna plesna delavnica...

V mislih smo si prepevali „She`s so fine, fine, fine, she`s so fine fine, fine, she`s so fi-i-i-i-ine, she`s so fine, fine, fine. Reet petite, the finest girl you ever wanna meet.“ Ja, smo si rekli, to bo naša nova boogie himna! In ideja je obrodila sadove.

Vse skupaj se je začelo zadnji petek v maju, ko smo se z dvema avtomobiloma odpravili na pot po slovenskih, avstrijskih in nemških avtocestah ter ugotovili, da tudi nemški vozniki niso več to, kar so nekoč bili: uglajeni, ne vrivajoč se, upoštevajoč prednost vozil na prednostni cesti in nasploh kulturni v prometu. Ne, nemški vozniki so se poistosvetili z ostalimi evropskimi vozniki in konec koncev, kje pa piše, da je treba na perhitevalnem pasu prehitevati vozilo na tvoji desni, če lahko voziš vštric z njim? Po drugi strani pa je bil naš GPS route planer še vedno to, kar je nekoč bil: GPS z neaktualiziranimi zemljevidi. Bilo je zanimivo gledati ekran, kjer se je pred tabo izrisalo krožišče (ki ga seveda ni bilo več) ali pa je bil izvoz za Epfach (vasica, kjer smo stanovali) na napačni strani ceste. K sreči naši fantje znajo logično sklepati in zato smo kmalu brez večjih težav prispeli na „domače“ dvorišče, čeprav je eden od naših šoferjev pojamral, da se je v treh dneh tukaj tolikokrat izgubil kot dosedaj v celem življenju skupaj.

Zvečer smo se že odpravili na prvi plesni večer v okviru Boogie-Bären festivala in ponovno se je izkazalo, da so se nemci prilagodili ostalim evropskim narodom...o točnosti ne duha ne sluha, plesni večer se je začel z enoinpol urno zamudo, ker so imeli pred tem v dvorani neko predavanje...in naenkrat zaslišimo bučen aplavz, kar je (končno) pomenilo začetek plesnega večera. Ta nas je popolnoma razočaral: o boogie glasbi ne duha ne sluha, DJ je vrtel počasno lindy glasbo in taka je bila energija tudi na plesišču: zaspana in utrujajoča. In kje je bilo vseh 600 udeležencev festivala? Prišlo jih je okoli 50, ostale je glasbeni izbor verjetno pregnal daleč, daleč stran.

Kljub poraznem prvem plesnem večeru pa moramo priznati, da so nas naslednji dnevi navduševali, tako večeri kot delavnice čez dan. No, najprej smo si seveda morali izboriti pravi nivo delavnic, kajti očitno smo svoje znanje boogieja kar malo podcenili. Nekateri od nas so namreč po vprašalniku sodeč sodili v začetno skupino. Ja, precejšnja samokritika je že kar značilnost slovencev, bi lahko rekli. Torej, priromamo do informacijskega pulta in tam ti možakar prjazno, vendar odločno razloži, da te sicer lahko premesti en nivo višje, če pa bi želel preskočiti več nivojev, ti to mora odobriti eden od plesnih učiteljev. Stric za pultom je strašil celo s avdicijskim preplesavanjem pred učiteljem. A birokracijo pa morate Nemci obdržat železno, ne morete malo popustiti in bi bil volk siti in koza cela? Ne, to pa ne! Brez podpisa ne bo nič...

Kaj nam je torej preostalo drugega, kot da se podamo v boj za učiteljev podpis, ki bi nam omogočil normalno spremljanje delavnic? Nemška državna prvakinja v boogie-ju se nas je usmilila, tako da smo lahko delavnice nadaljevali na višjem nivoju. Delavnice so bile luštne, nekatere lahkotne in igrive, druge zahtevnejše. Posebno zanimivo se nam je zdelo, da so v počasni boogie začeli vrivati elemente west coast swinga, tega res nismo pričakovali.

Če nas je prvi plesni večer izjemno razočaral, nas je glavni večer v Münchnu popolnoma navdušil! Pred vhodom nas je pričakala prava lepotica v živo rdeči barvi in celo noč je pozdravljala plesne goste. Ime ji je bilo Miss Cadillac. In ni zamerila, če si ji rekel, da čeprav jih ima čez 50, izgleda čudovito! Lepa, kot sveže lakirana s svtelečimi se platišči, je vsakemu novo prispelemu gostu pomežiknila in mu zaželela prijeten večer.
vir internet
Takoj ko smo vstopili v dvorano, je bilo zaslišati boogie plesno glasbo. Plesišče je bilo polno in zato so plesalci plesali tam, kjer je bil pač postor, med mizami, na hodniku, skratka povsod! Plesalci so bili neumorni in ves čas plesali boogie. Generacijske razlike so se na plesišču izničile So pa tile naši nemški prijatelji svojevrsten fenomen: boogie obvladajo v nulo, ampak lindy hopa pa skoraj nihče ne zna. Ali pa obratno. Skratka, plesni multitasking v Nemčiji ne obstaja. Sredi večera smo bili priča čudovitemu nastopu plesne skupine The Harlem Hot Shots, za njimi pa so na oder prišli enkratni Si Cranstoun! Ta večer bi bilo vsekakor greh zamuditi!

Na eni od delavnic je učil lušten plesni par, Moe in Remy. Pokazala sta nam svojo novo koreografijo, ki sta jo prvič predstavila javnosti na letošnji Barswingoni. Verjetno ste ugotovili, da sta jo poimenovala Boogiefornia. Ni se jima zdelo pošteno, da lindy hopperji imajo svojo kalifornijsko rutino, boogie plesalci pa ne...in tako je padla ideja za čisto svežo, novo boogie koreografijo, ki naj bi jo plesali plesalci po celem svetu! Na kratko, vsi smo bili popolnoma navdušeni, koreografija je izjemno dobro sestavljena in zabavali smo se kot že dolgo ne! In to še ni vse, plesna skupina No Sweat se je odločila, da bomo Boogiefornio poslovenili in dodobra dodelali...besede so postale dejanja. Že nekaj časa se potimo v plesni dvorani in se trudimo, da vam bomo lahko slovensko verzijo Boogiefornije kaj kmalu predstavili na enem od naših nastopov. Upamo, da vas navdušimo, da boste malo večkrat tudi sami zaplesali boogie.

In ne pozabite naše nove boogie himne: „She`s so fine, fine, fine, she`s so fine fine, fine, she`s so fi-i-i-i-ine...“, Boogiefornia seveda:)

Plesna skupina No Sweat
vir: arhiv No Sweat

Ni komentarjev:

Objava komentarja