21. april 2009

Metafora

Ples je kot seks.

Plešemo solo, plešemo v paru in plešemo skupinsko.

Solo plešeš, ko se ti zahoče, osredotočaš se le na lastne užitke, uporabiš prijeme, ki ti preverjeno razširijo zenice in pospešijo utrip in ples zaključiš, ko(t) ti paše.

Ples v paru je druga zgodba. To nista dva sola. Je eno samo poslušanje, zrcaljenje, sledenje. Je dajanje in sprejemanje. Je polnjenje in praznjenje tistega prostora vmes.

In kolikor solo praktično vedno doseže svoj namen, pri partnerstvu temu ni vedno tako. Kolikor je lahko ples v dvoje prava evforija, je lahko tudi popolno razočaranje. Ko ne ujameta ritma, ko on sliši base, ti pa triangel. Ko bi ti grizljala ustnice in mršila lase, on pa te ugrizne in izpuli šop las. Ko bi najraje rekla: »Veš kaj, bom kar sama odplesala do konca.«

Ampak plešemo zaradi tistih drugih. V iskanju treh minut popolnosti, kozmičnega zlitja v vseh šestih dimenzijah, v iskanju plesnega orgazma.

Solo je anoreksija.
V paru je poezija.
Skupinsko je pa itak fantazija.

Ni komentarjev:

Objava komentarja