08. april 2009

Čakanje na avtobus

Čakanje na plesalca je kot čakanje na avtobus.

Vsem je znana taktika »nestrpno čakajočega«. Prestopicaš se po postajališču, pogleduješ v smer njegovega prihoda, trdno prepričana v svoje sposobnosti hipnotizacije.

Zanimivo pa je, da niti ne veš, na katero številko čakaš. Včasih se zgodi, da imaš večer trinajstic. Ta vozi res poredko, odpelje te na drug konec Ljubljane (»kako bom pa nazaj prišla?«) in že zgodaj zaključi z vožnjami. Če imaš srečo čakaš na šestico, kar pomeni najmanj čakanja. Je pa res, da so te šestice najbolj zasedene. Včasih se je celo treba malo preriniti, da sploh prideš skozi vrata.


Nekatere potnice se zelo rade vozijo z avtobusi. Komaj izstopijo iz enega že vstopijo na drugega. Že na postaji se temu primerno pripravijo: odstraniti je treba vse ne-nujne kose oblačil, napolniti želodec in sprazniti mehur, trdno speti lase in prižgati iskrico v očeh - nič ne sme prekiniti tega toka. Druge pa…malo dlje sedijo na postaji, opazujejo ta vrvež in uživajo drugače.
Najbolj fajn pa je za kak praznik, ko se čudežno zgodi, da je več avtobusov kot potnikov!

In seveda, če se ti še zadnji bus odpelje pred nosom – pokličeš taksi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar